| 39 | Enostavno grajene programe, kjer je izvorna koda programa zapisana v eni sami datoteki z izvorno kodo, brez težav prevedemo iz ukazne vrstice. Kadar pa je izvorna koda programa razdeljena med več datotek, pa raje uporabimo ''Make''. Pri tem potrebujemo datoteko ''Makefile'' z navodili za gradnjo. Z ukazom {{{make}}} v ukazni vrstici se nato prevedejo vse tiste datoteke, ki so bile od zadnje gradnje spremenjene. Poleg tega je dobra lastnost tudi ta, da moramo datoteko ''Makefile'' napisati le enkrat in ne ob vsakem prevajanju. |
| 40 | |
| 41 | |
| 42 | '''Struktura datotek Makefile''' |
| 43 | |
| 44 | {{{ |
| 45 | #!sh |
| 46 | #Ukazna datoteka za make |
| 47 | |
| 48 | vse: hello readbel |
| 49 | |
| 50 | |
| 51 | hello: hello.c |
| 52 | cc -o hello hello.c |
| 53 | |
| 54 | readbel: readbel.c lupack.o |
| 55 | cc -o readbel readbel.c lupack.o -lm -lglut |
| 56 | }}} |
| 57 | |
| 58 | Primer prikazuje prevajanje izvorne kode ''hello.c'' in ''readbel.c''. Primer enostavnega programa, kjer je izvorna koda zapisana v eni sami datoteki, prikazuje program ''hello''. Pri ''readbel'' pa se izvorna koda nanaša še na ''lupack'' datoteke. |
| 59 | |
| 60 | Pri tem je zelo pomembno, da drugo vrstico posameznega "cilja" vedno začnemo s tabulatorjem in ne s presledki! Komentarje v Makefile pa pišemo z znakom #, kot je razvidno iz primera. |